Iztok Hönn je bil rojen 29. 11 .1945 v Mariboru staršema, ki sta se srečala v partizanih. Že zelo zgodaj je poslušal o zločinih okupatorja, saj so najožji družinski člani
bili žrtve tega nasilja. Tenkočutno je znal prisluhniti slovenski besedi in jo interpretirati, ko je kot srednješolec nastopal v goriškem gledališču in tedaj je razmišljal o študiju na AGRFT. Sodeloval je tudi pri izdaji šolskega, satiričnega časopisa, ki ga je duhovito ilustriral Kostja Gatnik.
1964 se je udeležil mladinske delovne brigade v Črni gori.
1965 se je vpisal na filozofsko fakulteto – smer slovenščina, srbohrvaščina. Kot študent je sodeloval v skupini zanesenjaške režiserke Drage Ahačič, kjer je poglabljal študij gledališkega delovanja in sodeloval v slovenističnem seminarju na FF. Pri profesorju dr. Emilu Štamparju je štiri leta opravljal delo demonstratorja in v kabinetu sta imela dolge razgovore o južnoslovanski literaturi in za B diplomsko nalogo je obdelal nekoliko zamolčan obsežen teks Miroslava Krleže Zastave.
Po diplomi je bil takoj vpoklican v JLA in 1973 je nastopil prvo službo na Lesni srednji šoli, kjer je poučeval do leta 1978. Preizkusil se je tudi v gospodarskem področju in od 1978 – 1985 je opravljal službo direktorja splošnih služb v dokaj številčnem podjetju Avtoprometa in bil pol leta v.d. generalni direktor.
V tem obdobju je ves čas učil na Ljudski univerzi in poučeval slovenščino tudi v Italiji.
V skrbi za družino ga je zaposlovala tudi gradnja hiše v Ozeljanu.
Bogate poslovne in strokovne izkušnje so se pokazale za dokaj uporabne, ko je nastopil službo ravnatelja na OŠ Šempas in ji ostal zvest do upokojitve 2009.
Delo na šoli ga je vpelo v različne dejavnosti. l.1988 ob 120 letnici šempaskega tabora je na šoli organiziral kulturno bogato praznovanje s slavnostnim govornikom Viktorjem Žakljem. Angažiral je vse vaške dejavnosti in praznovanje je bilo pravo ljudsko slavje v duhu kulturnih prireditev “besede” iz 19. stoletje.
Ko je bil predsednik kulturnega društva Lipa, v katerem je imel posebno pomembno mesto pevski zbor in njegov dirigent Miran Rustja, učitelj glasbenega pouka na šoli, je organiziral gostovanje na Slovaškem in precej nastopov po Sloveniji. Zelo se je angažiral pri snemaju kasete “In lepoto bom opeval”, ki jo je s pevskim zborom pripravil učitelj Miran Rustja, kmalu za tem pa tudi pri snemanju videokasete “Maček Muri” režiserja Radoša Bolčine, glasbo pa je prispeval Miran Rustja. S to predstavo so bili povabljeni na Pikin festival v Velenje in z njo blesteli v šoli narejeni scenografiji in kostumografiji. Obšolsko delo se je izražalo v glasbenih in kulturnih dogodkih, v muzikalu “Kdo je napravil Vidku srajčico”, na šoli so gostovale tudi razne umetniške amaterske in profesionalne skupine, ki jih je povabil v okviru raznih šolskih in drugih kulturnih, športnih dejavnosti.
Ob uvajanju devetletnega programa so na Goriškem gostovali učitelji iz Švice, kjer so imeli bolj definirano oblikovane potrebe po določenih delovnih profilih. S smislom za iskanje novih poti poučevanja je navezal s temi učitelji prijateljske in poslovne stike in tako so tudi goriški učitelji obiskali Švico. Švicarski učitelji so se privatno in poslovno vračali v Slovenijo, imeli glasbene nastope, kot so tudi slovenski učenci gostovali v Švici.
Udeleževal se je ekskurzij ravnateljev na Nizozemsko, Irsko, Dansko, Nemčijo in po zgledu tujih šolskih sistemov marsikaj pomembnega vnesel v domače okolje in širil svetovljanskost med učitelji in učenci, ki jim je organiziral ekskurzije v Nemčijo, Madžarsko, Hrvaško, Francijo…
Bil je pobudnik namiznoteniških turnirjev za veterane, katerih se je tudi sam udeleževal.
Spodbujal in podpiral je izvenšolsko delo učiteljev, občudoval šolske likovnike, športnike, glasbenike, organiziral razstave, nastope.
Na šolo je povabil pesnika Cirila Zlobca, pesnico Lojzko Špacapan, življenjsko sopotnico Ivana Minattija, literarnega zgodovinarja Janežiča…Pri kmetu Batiču je organiziral v prostorni kleti enega prvih koncertov Iztoka Mlakarja.
Zanimala ga je tudi kulinarika in v okviru gobarskih razstav so pripravljali zanimive recepte.
Ob večanju števila učencev je postajala šola pretesna in 2004 leta so morali dozidati nove učilnice, igralnice, športni objekt.
Po upokojitvi je bil pobudnik postavitve spominske plošče posvečene Francu Krašanu znamenitemu biologu iz Šempasa, katerega je občudoval dr.Tone Wraber, biolog, ki je imel na šoli s svojimi študenti počitniško delavnico.
Njegov avanturistični in svetovljanski duh se je razkrival v motorističnih potovanjih doma in po tujini, v okviru katerih je sklepal vedno nova prijateljstva in tudi ta znanstva vključeval v učni proces, da se je na šoli vedno kaj zanimivega dogajalo na področju kulture, športa in raznih oblik umetnosti.
Čeprav je skušal ohranjati vitalizem in optimizem, je l.2004 po popuščanju ledvične funkcije moral najprej na dializo in l. 2008 se je odločil za transplantacijo ledvice.
Vse življenje pa je ohranjal izjemen posluh za jezik, ljubezen do literature, rad je imel ljudi, spoznaval njihove težave in jih skušal reševati.